This overview will be in Slovenian, but just to summarize for those who don’t speak Slovenian: It was (still) a pretty crappy year. If it’s not the virus, it’s some other calamity. It was a year of fires, and drought, but also way too much politics (although I’m not posting too much of it).
Ok, nadaljujem v slovenščini. Kot rečeno zgoraj, če ni korona, so pa druge nadloge. Letos suša, vročinski valovi, požari in ogromno, ogromno politike, ki jo v tem pregledu leta zanalašč omejujem. Tu so res samo fotografije, ki so meni najbolj ostale v spominu. No, pa kakšna, ki je postala viralna. 🙂
Drugega februarja je na obisk prišel Ben Wallace, britanski obrambni minister. Samo dve fotografiji sta mi v spominu ostali 😀
Letošnja suša se je začela že pozimi oz. že lani jeseni. Po nekaj mesecih suše, je pod ledom presahnilo Cerkniško jezero. Sledilo je reševanje rib, ki so ostale ujete pod ledom v požiralnikih.
Dvajsetega februarja je Rusija napadla Ukrajino. Stavek, za katerega je verjetno ves svet mislil, da se po drugi svetovni vojni ne more ponoviti.
Leto požarov se je začelo že marca, ko je izbruhnil večji požar nad Preddvorom in je iz Hrvaške priletel kanader, da je pomagal gasiti.
Aprila je policija dobila nov helikopter. Ključe je notranji minister predal direktorju policije na predstavitvi helikopterja na letališču Brnik.
Pred parlamentarnimi volitvami aprila so petkovi protestniki po dveh letih protestov priredili koncert, da bi spodbudili ljudi naj gredo volit in še zadnjič povedali vladi, kaj si mislijo o njej.
Janševa vlada se je aprila poslovila, protesti so se končali, v parlament je prišla nova zasedba in maja imela ustanovno sejo.
Medtem je predsednik države Borut Pahor med drugim malo posedel na klopi prijateljstva s katarskim emirjem.
Konec maja je v Kranju v slabem vremenu potekala vaja reševanja iz kanjona.
Junija se je odvila Kolesarska dirka Po Sloveniji (Tour of Slovenia). Nekateri niso povsem dojeli bistva. 😀
Sledila je suša in vročinski valovi. Sedemnajstega julija sem naredil nekaj, kar običajno ne naredim, a tokrat sem imel nek nenavaden občutek, da moram iti tja fotografirat razmere. In sem se že zjutraj usedel v avto in se odpravil proti Vipavi in Ajdovščini, ves čas pa sem slutil, da … ne znam opisati … da “nekaj bo”. In ko sem bil tam, sem že od daleč zagledal dim blizu meje z Italijo. Izbruhnil je velik požar nad Renčami. Moji plani so se nenadoma spremenili. Bil je prvi dan največjega požara v zgodovini Slovenije. Ostalo je zgodovina. 🙂
Moja zgodba o požaru se ni končala, ko je bil požar pogašen. Tudi sanacijo sem fotografiral. Žaganje požganih dreves in odstranjevanje. Velik del zgodbe tega požara so bile konstantne eksplozije granat iz prve svetovne vojne, ki so raztrosene dobesedno povsod. Ko je najbolj gorelo, so se eksplozije vrstile tudi po dve na minuto. Celo, ko smo šli peš skozi Kostanjevico na Krasu do roba vasi, je granata eksplodirala tako blizu, da smo se raje kar obrnili. Ko sem fotografiral helikoptersko zajemanje vode in stopil za gasilsko vozilo, ki je stalo na robu jase – pa tam niti gorelo ni, a bilo je vroče – so mi gasilci prijazno povedali: “Ni pametno tam stati. Ravno malo prej nam je tu razneslo granato.” Te neeksplodirane granate iz prve svetovne vojne nikoli niso bile odstranjene, ker je teren bil povsem zaraščen in nedostopen. Zdaj je požar vse to odstranil in Enota za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi je po požaru lažje očistila območje. Ampak so seveda granate pobirali že med požarom samim. Problem območja je tudi odnos domačinov do teh granat, kar pa najbolje prikaže naslednji primer: Med divjanjem požara jih je poklical domačin, da se ogenj približuje hiši oz. granati, ki leži v gozdu za hišo. In so ga presenečeni vprašali, kako to, ali so to granato zdaj našli? Njegov odgovor: “Ah, ne, ta je tam že leta!”
Dvanajstega avgusta sem šel z Enoto za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi iskat granate na območje tistega apokaliptičnega prizora nad Mirnom. Teren tam je bil prej povsem nedostopen. Koliko šrapnelov, vžigalnikov itd. leži po tleh ne bi nikoli verjel, če ne bi videl na lastne oči. Dobesedno skoraj na vsakem koraku (in to čisto resno narediš dva koraka, mogoče pet metrov, no, pa najdeš nov vžigalnik) najdeš nekaj. In od avta se nisva oddaljila niti 100m. Čez čas se z Andrejem Šeklijem iz Enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi ustaviva pred razcepom makadamske poti, po kateri sprehajalci iz Mirna hodijo na Cerje in Andrej mi naroči, da naj nadem granato. Češ, da je manj kot meter pred mano tik ob poti med obema potkama. Ker so zarjavele, jih je namreč zelo zelo težko opaziti (čeprav meni je šlo kar dobro). Ampak te nisem nikakor opazil, ker po pravici povedano niti nisem pričakoval tako veliko granato tam. Bila je napol zakopana po dolžini. Petnajstkilogramska.
Nekaj minut kasneje nas je domačin opozoril na še tri granate v luknji na vrhu hriba, pravtako jih je nekaj s sosednjega hriba prinesel drugi član enote. Vse skupaj sta spravila v kovček v prtljažniku, in sicer na pesek (zaradi tresljajev), kjer je bila med drugim tudi ena nemška ročna granata. Te slovijo po tem, da jih grdo pogledaš, pa lahko eksplodirajo. 🙂 Na tem mestu je treba povedati, da smo se do tam pripeljali po terenu, ki je avto premetaval na vse strani – totalen offroad. In ne da bi jaz kaj komentiral, sta mi rekla: “Zdaj, lahko te peljeva brez granat dol do tvojega avta nazaj, ampak midva bova itak tudi sama morala te granate peljat dol…” 😀 Ja, kaj, gremo vsi z granatami, kaj. Zaupam. 😀 A ko nas je premetavalo sem ter tja po skalah, sem vseeno pomislil, da je zadaj cel kovček poln granat in sredi njih tista preobčutljiva ročna. 😀
Pa tudi to ni bil še konec moje zgodbe. Novembra se je začela obnova Krasa s sajenjem novih dreves. Ljudje so prišli z vsepovsod.
Skok nazaj na poletje: suša se je nadaljevala.
V začetku avgusta je bilo Cerkniško jezero že dolge mesece brez vode in zdaj je presahnil ne le Stržen, ki teče čez Cerkniško polje, ampak se je sušiti začel tudi del jezera, ki je zajezen, da nikoli ne presahne, in v katerega se zateče na tone rib, ki jih rešijo, ko ostali del jezera presahne.
Potem pa je septembra prišlo prvo deževje. Precej dežja.
Sredi tega deževnega obdobja je ponoči v Kranju zgorel Majdičev mlin. Stavba je bila sicer že dolgo zapuščena.
Sledile so volitve, pa še malo volitev, pa referendumi, pa volitve in volitve in še malo volitev.
Sledilo je malo pavze pred drugim krogom predsedniških volitev.
In kot vedno, pred novim letom se v Ljubljani odvije še zimski festival uličnega gledališča Ana Mraz. Seveda se je zgodil tudi poletni festival Ana Desetnica, pa še mnogo drugih festivalov, ki jih tokrat nisem vključil, ker bi bilo sicer vsega preveč. 😀
To je en delček vsega. Naporno leto. Zadnji čas, da se konča. In vse to zgoraj… Ni v resnici nič kaj dosti vredno. Hitro pozabljeno, malo spoštovano v širši javnosti. Vsaj pri nas… Samo mi vemo, koliko “jurjev” uničujemo v težkih razmerah, kako si slabšamo zdravje, kako pregorevamo itd. Tako je to. Zato je fotoreporterjev vedno manj.
...and Dax said... 