Spremembe

Še sam ne morem čisto verjeti, da po štirih letih priprav, osmišljanja, zorenja ideje, opogumljanja, končno začenjam svoj osebni megaprojekt. Mogoče je s fotografijo povezan le bežno in morebiti nikoli ne bo stopil pred javnost. Ni nekega finančnega vložka, vendar tudi zaslužka ne. So pa lahko druge koristi, spremembe, a žal tudi posledice. Verjetno je ravno zato trajalo 4 leta, da sem skočil v ta prepad. Ampak očitno se kljub temu na neki točki stvari poklopijo. Kako, niti ne vem najbolje, lahko pa predvidevam, kdaj človeški um sklene sprejeti posledice. Mogoče ko nima več kaj izgubiti. Ko se mu zdi vseeno. Ko izgubi druge ambicije in cilje, ko ve, da je že izgubljen in ujet v nekem leru brez pomena. Ko je vseeno, kaj počne, kam gre, kje je, kako živi, kaj ustvarja. Ko so ljudje odšli, pozabili, šli s tokom življenja naprej. Mogoče se zgodi celo, ko je človek prisiljen – tako ali drugače – sprejeti smrt svojega bistva, energije, priložnosti, prihodnosti. Ko vesolje spregovori, da pove, kako malo ljudem je v resnici mar, in se udejanja vsak dan, da pokaže, kaj nam je namenjeno in kaj ne. Kako smo sami. Kako nesmiselno je vse. Ko naprimer spet ne moreš plačevati računov. Ko vztrajno umira orodje, ki ga potrebuješ za delo. Ko to delo zanima le redke. Ko ga ceni verjetno še manj. Ko vse, kar poznaš, vse, čemur si posvetil svoje življenje in dal srce, podlega populizmom. Vse to verjetno pomaga. Kot tudi ne le občutek, temveč dejstvo, da se življenje ustavi, in zares teče z vso energijo le še nekje v spominih. Ko je preteklost vse, kar zares še ostane, ker se je razvijala, imela cilj, peljala nekam, bila polna priložnosti. Bila življenje. Ne vem. Mogoče. Mogoče pa le potrebujemo izziv, spremembo, občutek, da smo živi, ki ga iščemo v nekem morebiti destruktivnem dejanju. Destruktivnem ali kreativnem, tako nejasna je ta pot projekta. Je pa pot. Čeprav ne fizična (potovanje je relativen pojem). Zakaj ta razlaga? Saj se v smislu, kot me vsi razumejo, nič ne bo spremenilo. Pa je res? Je kdo sploh opazil, da se je veliko ŽE spremenilo tekom zadnjih par let? Kje so pomembne fotografske zgodbe? Sem sledil trendom obubožanega slovenskega fotoreporterstva in začel pokrivati zgodbe v tujini? Ali kaj kaže, da jih bom? Seveda. (*sarkazem) Pomembne zgodbe zagotovo še pridejo, a moje razumevanje, kaj je pomembno, in razumevanje tega znotraj populistične mentalitete, ki nas obkroža, je precej drugačno. Za zdaj ostajam v TEJ državi (kar baje sploh ni kul ), ne samo zato, ker si zgodb v tujini še zdaleč ne morem privoščiti, ampak ker za razliko od premnogih VEM, da se tudi tu dogaja ogromno velikih, pomembnih in težkih zgodb, tudi ko nismo na poti migrantov v Evropo. Pa zelo malo ljudi to v resnici briga. Tudi v dokumentarno fotografijo se je vtihotapila populistična mentaliteta, pa s tem ne mislim globalnega poročanja o beguncih, temveč malo paleto enih in istih tematik, po katerih se po novem celo meri nekogaršnji status itd. S samimi temami seveda ni nič narobe. Menim, da so nujne, a zaskrbljujoče je razmišljanje, da so edine, in sramotno je, da se smatrajo edine vredne poročanja.  A to je pač populizem. Spoštovanje in vrednost nekogaršnjega dela se ne meri več v količini ali kvaliteti, temveč v populističnih in elitnih referencah. Še sami fotografi smo začeli na zelo visoko mesto, če ne kar na vrh, postavljati to, kar je bilo prej sicer do neke mere pomembno, a ne edino vredno spoštovanja: reference. Žalostno. Za tiste, ki se osredotočamo na kvaliteto svojega dela in ne na reference. Ker sčasoma spoznaš, kako nezanimivo je javnosti delo, ki ni frajersko, kul, iz tujine, objavljeno v elitnih publikacijah in okronano z elitnimi nagradami. Nenavadno in mojemu razmišljanju zelo tuje. Ampak tudi naše delo se spreminja s tokom (populističnega) časa in takrat se pač prilagodiš, ni pa nujno, da v isti smeri 😉 . Pa ne gre samo za delo, gre tudi za življenje. Če ni na veliki nogi, polno uživanja, potovanj in velikopoteznih, ponavadi globalnih “novih listov” in “izzivov”, je že nezanimivo in prepogosto nespoštovano. Že dolgo se sprašujem, če hočem živeti v takšnem svetu. Kakor koli že, tudi to je eden od koščkov sestavljanke, ki zgradi teren za spremembe. Saj konec koncev to ni nič novega. Vedno sem se znal sam odstraniti. Biti sam svoja družba in sem vseeno kaj dosegel, čeprav so ti dosežki omejeni, in v današnjem času premalo “elitni”. Vseeno mi je. V današnjem svetu si žal spoštovan po povsem drugačnih kriterijih. Ni mi treba biti del te logike. Nikjer ne piše, da moram zadoščati kriterijem drugih. Imam sam zase dovolj visoke standarde. Ni se mi treba dokazovati nikomur drugemu. Mogoče mi je zato precejšen umik iz družbe kar po godu. 🙂 Pa še zabavno bo. 🙂

Skratka, projekt bo pač imel posledice. Takšne, ki jih bodo verjetno vsi opazili – to je pravzaprav neke sorte opravičilo, opozorilo, še sam ne vem, kaj, ker niti ne znam predvideti, kaj se bo zgodilo. Še vedno lahko (sicer z negotovostjo) napovem le kakšne fotografske projekte in še vedno bom v njih užival, sploh ker sodelujem z zelo kul ljudmi, ampak spremembe bodo nekje drugje, v tisti nedoločljivi dimenziji, ko človek opazi le, da je nekaj drugače, mogoče celo narobe, a ne ve točno, kaj. Haha, skrivnost. I love it. In čisto res, tudi če bo projekt zame skrajno destruktiven, se ga veselim. Je izziv. In končno bom spet nekaj ustvaril (če mi uspe zdržati do konca). Da pa ustvarjam stvari, ki me (skoraj) uničijo, sem pa že navajen, hahaha Mogoče je le čas, da grem do skrajnosti. 😀 Brez pompa, brez vsakršne besede o projektu (o vsebini ne govorim spljoh 😀 ). Pa dajmo!

Advertisements