True Value (A Reminder)

A very good lecture on iconic photographs prompted me to backtrack their creation. Not in terms of shutter release, film or digital or even lens, but in terms of acquiring that status. Well, we all had that discussion, but everybody took for granted that the photo was widely published from the very day it was created. Here lies the trick and treat – and finally someone brought the theory home: in photojournalism, if the photo’s not published, it’s downright worthless. It’s just another one of billions of photos out there and has no value whatsoever, until it’s published in a an important magazine or newspaper (no, club journals don’t count). Or so it was believed.

 

Published: National Geographic Slovenia

 

Iconic photos I believe are still made that way, but are very rare. Because there’s so many photos out there, in the media. Which emphasises even further that having your photojournalism work for yourself is completely pointless and worth absolutely nothing. It’s not measured against the world, against the public, the events that you documented. It’s dead in the water. You might as well stay at home and read a book.

 

Back in the days, having a photo published by a major magazine or newspaper was a sufficient start to making an iconic image. Now it takes crossplatforming, transgression onto the internet, a lot of promotion and awards. The key ingredient is that the photo is “widely published” – everywhere. Over magazines, newspapers, the internet, and shared online via numerous links thousands of times. Sooner or later it sinks in and in a few years it migh as well be iconic. Might. The truth is, that could happen in a profession that wasn’t flooded with photos and photojournalists (real ones and wannabes). However, many of us believe the only thing that will end by 2012 is photjournalism. And we all know why.

 

Honourable mention at Slovenia Press Photo 2009

I would bet 90% of editors of magazines (not the big ones – those make about 10% of the world media) can’t judge a photo by quality. Come on! They’re publishing reader’s point and shoot or cell phone photos. And I don’t mean Damon Winter’s or David Guttenfelder’s iPhone shots that actually have content. The odds of many magazines and newspapers recognizing the quality of one single photograph are slim these days. So are the odds of masses of people recognizing the quality and significance of a photo that was perhaps published once, but has the potential of becoming timeless. It just doesn’t work anymore. But decades ago, photos did just that.

 

It got me thinking further. 99% percent of my photjournalistic work was never published, because no-one is interested, let alone let me work for them. In the light of this topic, it’s therefore completely meaningless and of no value. It doesn’t do anything. No public  voice to the people on the photos, no light on the subject, no pointing out issues… Unless masses of people are following Dax Photo. (Not the case bytheway😀 ) But there are several photos that stood out among people who did see them, were published etc. Posted here are photos that are special in any way. Some were published, some not. P!nk was made into a poster, portraits were on a calendar… I deliberately left out the last few B&W stories.

 

Published: Mladina

After 16 years of improvement, developing my style and incorporating it in storytelling and information gathering on images, bringing my photography to a certain level and beyond (yes, there is no upper limit, we never stop learning and improving), what if there were images that would have perhaps one day been important and recognized if they were published properly. In the media. Instead of going to waste and being forgotten. And all of a sudden a very legitimate question sprang to mind: What did I do? Anything?

 

Published: Fisherman Journal. Second prize in Fishing photo competition.

We shouldn’t be naive, press photos rarely change anything, but they do start a momentum or give a kick. But again assuming they’re published. So those unpublished actually don’t serve anything. No matter how many important events, or seemingly unimportant for that matter (history is everywhere), you’ve covered. It only matters if it gets published. And if nobody lets you do that… Well, reconsider. You’re shooting blanks😀

 

Published: National Geographic Slovenia

Why do it anyway? For yourself. If you have time and money. Yes, it’s a waste of good photos (I’ve seen plenty of such that were never published), but most media favor crap or avarage, and the good ones are all “taken”, so take it or leave it. Your call.😉

Let’s do an ‘What if’ game. An important event of 2010 in SLO. If published, what could make an important photo reminding people of it years to come?

7 thoughts on “True Value (A Reminder)

  1. …Kar me spomni na neskončne debate in prerekanja z določenimi uveljavljenimi arhitekturnimi upokojenci. Sulice so se namreč lomile okrog vprašanja, ali je pri ocenjevanju vrednosti Arhitekture pomembno, če je zadeva bila izvedena v praksi ali pa obstaja le kot koncept/projekt.

    Spoštovani gospodje so me seveda želeli vztrajno prepričati, da arhitektura, ki ni izvedena, ni arhitektura (ne bom moril in navajal njihovih “argumentov” od tega, da se “določeni problemi rešujejo komaj v fazi izvedbe” pa do hipoteze, da “le prebivalci/uporabniki vdihnejo stenam življenje”).

    Običajno sem jih na to zaprosil, da mi torej razložijo, kaj konkretno je pri Arhitekturi, to, kar lahko izboljša navaden urbanist, zidar ali vodo-inštalater, ker sta gospod u.d.i.a. in gospod u.d.i.g. spregledala.

    Sam namreč zagovarjam, da je dobra arhitektura pač dobra in slaba pač slaba ne glede na to, ali se je izvajala. Ter da arhitektura nastane takrat, ko je zaključena konceptna faza oz. izvedbene naj se sploh ne bi lotevali pred tem.

    In potemtakem bom tudi tebe vprašal podobno, glede na zgoraj razloženo. Kaj je torej konkretno po tvojem mnenju tisto, ki določene fotografije, ki so bile objavljene naredi superiornim v primeru s tistimi, ki to niso bile?

    Kako lahko objava v napr. tiskani reviji izboljša slabo fotografijo? Ali pa dobro naredi še boljšo ? Iz izkušenj vem, da se kvečjemu zgodi nasprotno; podobno kot v omenjenem primeru urbanistov, zidarjev in vodo-inštalaterjev velja tudi za urednike, grafične oblikovalce in dtpjevce, s to razlilo da slednji večinoma premorejo vsaj osnoven smisel za estetiko.

    A kljub temu, bo v primeru objave za fotografijo samo šlo le iz slabega na slabše: če bo na naslovnici, bodo bistveni deli prekriti s pisanimi naslovi ali pa odrezani zaradi prilagajanja formatu. Da sploh ne omenjamo kakovosti tiska, papirja in podobnega.

    In da sploh ne omenjamo, da se marsikaterem swissbalkanskem uredniku še ne sanja, da bi te zraven navedel kot avtorja – vsaj dokler ga kakšen osveščen avtor s blagoslovom sodišča ne zvizne po denarnici.
    Ali si res želiš, da je tvoja odlična fotografija objavljena tik zraven glupega horoskopa ali pa pisane reklame za hrano za mačke ? Psihologija Bralca™ je čudna reč, folk se te bo v takih primerih zapomnil kot “tist fotograf z dolgim priimkom in kratkim imenom, ki slika hrano za mačke in sestavlja horoskope”.

    Tako, kot se arhitekt, ki drži do svojega profesionalnega imagea, zraven določenih projektov, pri katerih je sodeloval, ne želi podpisati, podobno velja tudi v primeru foto-reporterja, v določenih revijah najraje ne bi javno nastopal.

    Oz. da skrajšam dolgo zgodbo, če urednik ne potrebuje kakovostnih fotografij, so mu predrage ali pa jih sploh ni sposoben pravilno ovrednotit, stari verami, da nisi izgubil nič saj za take ljudi in tako revijo ne *želiš* delat!

    Preen mi vržeš nazaj (napačno) žogo, da “dajam jabolka in hruške na isti kup” oz. da arhitekture ni mogoče na tak način primerjati z novinarsko fotografijo, saj slednja vsebuje določeno močno vizualno sporočilnost ipd: ja, drži – vendar te sporočilnosti in tovrstne vrednosti ni mogoče izbrisati s tem, da se zadeva ne bo pojavila v časopisih tega obdobja. To je zelo linearno razmišljanje – fotografije bodo ostale za zanamce kot izredno priročen in bogat vir informscij.

    1. Verjel ali ne, sploh nisem niti mislil vreči nazaj tisto žogo, ker spoštujem arhitekturo povsem enako in tudi vem, da je situacija velikokrat podobna. Pa tudi jaz sem videl že najlepše arhitekturne rešitve le na papirju, zelo malo je izvedb. Ampak na nek način moja teorija velja tudi za arhitekte, ki le narišejo in spravijo v svoj predal. Kaj so naredili? Zase so že nekaj, za druge pa prav nič. Niti si niso pomagali do razpoznavnosti in let’s face it razpoznavnost je šele ključ do vrat, ki peljejo do služb. Vsaj v tovrstnih strokah.
      Hočem namreč povedat, da zelo malo ljudi moje fotke vidi in sploh ni pomembno, ali so dobre ali slabe. Razen meni seveda. Noben urednik ali fotoreporter ali sleherni državljan ne bo čez 10 let se spomnil na moje fotke (prvih) nasilnih protestov v LJubljani, ali mogoče ribičev v Istanbulu ali Srebrenice. Dejstvo je, da jih je videla majhna skupinica ljudi, in da v širšem družbenem okolju sploh niso nič. Ker jih sploh ni. Niso bile razširjene naokoli. In zato imajo vrednost le zame, saj si jo v tej profesiji in med ljudmi niso imele priložnosti ustvariti.
      Tako kot v arhitekturi po moje je pomembno, da je izdelek viden, da se govori o njem, da ga množice zaznajo, da vedo, da obstaja. Nekje mora biti na ogled in dovolj zanimanja mora biti, da se to zgodi.
      Ker sicer ga za večino ljudi NI. Tako kot mene po vsem tem, kar bereš in gledaš na DP in tu, ljudje vprašajo, če še fotografiram.
      Imaš prav, da imajo izdelki še vedno neko vrednost objektivno gledano. A poznaš jo le ti in nekaj frendov, ki so izdelke videli. V fotoreporterstvu to pomeni, da ne opravljajo osnovne funkcije informiranja gledalcev, bralcev, whatever. Ker sorry, 30 ljudi občinstva v fotoreporterstvu ni nič. Govorim torej o širšem pomenu in vrednosti izdelkov. Ki jo tisti nevideni pač nimajo.
      Upam si tudi trditi, da bodo zanamci poznali fotografije tistih fotoreporterjev, ki so fotke javno pokazali, oz. imeli to priložnost. Redki zanamci bodo videli neobjavljene v množičnih medijih. Ostale bodo znancem, ki jih poznajo, ostali pa bodo še naprej nevedni.🙂
      Kvaliteta ne špila nobene vloge. Slaba fotka v mediju meni kri zavre, urednik je ravnodušen, narod pa fotko pozna in prepozna avtorja. Ni naključje, da za vsak foto projekt v državi pokličejo fotografa (no, mogoče jih je okoli 5), za katerega so slišali in videli njegove fotke, oz, ki ga poznajo po njegovih fotkah. Logika.🙂

  2. Pa še spet pohvala za prikazan asortiman fotografij, ki se ga resnično ne bi sramovali tudi pri NG ipd.

    Mislim, da si na pravi poti (le ne razumem, zakaj to doživljaš kot tragedijo): ustvarjaj s srcem in za svojo dušo, verjami, da karkoli boš delal za gnar ne bo nikoli tako dobro. Objavljaj v svoji galeriji in drugod in ne se obremenjevat s kvaliteto in kvantiteto občinstva. Ko boš enkrat dobro plačan fotoreporter kakšne vrhunske pariške ali newyorške revije, boš pogrešal te “grde” čase, ko si si lahko privoščil, da delaš za svojo dušo (in si bil vitek, suh in športne postave).

    1. Hvala!
      Evo, ravno danes sem prišel do spoznanja, da bi rad naredil dve zgodbi v kratkem, nato pa se spomnil, da imam že tri mesece na računu 140 eur, ki vseh izletov do krajev, ki jih moram fotkat, ne pokrijejo. Zakaj ta situacija? Ker je fotografija ničvredna in lahko za še toliko dela dobim kvečjemu okrog 100 eur. A teh je malo, ker drugi delajo zastonj in seveda ti dobijo ta dela. Več je večjih projektov, ki sežejo čez 300 eur, kar pomeni, da te skenslajo, takoj ko jim poveš ceno, ki je že tako prenizka, ampak vsaj nimaš velike izgube.

      Dokler ne odidem iz države, me noben NY ali Pariz ne bo povohal, pa še potem me bo težko. Zgodbe so produkcijsko drage, razen če so zelo close to home, kot je moja zgodba o mentaliteti (nekaj postov nazaj), ki je še v teku. Upam, da se to res zgodi kdaj. Sploh ker vem, da v tujini spodbujajo lasten stil pripovedovanja s fotografijo, ker dajo nekaj na kvaliteto. Pri nas na nek način radi objavljamo “pa glej, da se Triglav vidi” fotografije, zato te povsem razumem, ko misliš, da z delom v pomembnem mediju izgubiš lasten glas v fotografiji. V tujini sploh ne. A prej je treba naredit en prison break. Začaran krog, ki to onemogoča, pa veš, kakšen je.
      Je pa res, da jaz čakam na vsaj malo sreče že dolga leta. In ja, ko si vse pošlihtal, se povzpel na kvaliteto in še nadaljuješ, rabiš samo še malo sreče.😀 Mogoče bo pa kmalu. Problem je le, da mi časa zmanjkuje. Kariera se ne zgradi v par letih.😉

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s