Born an Asshole (The Rest Grew Later)

Pri frizerju imam vedno preveč časa… Ampak aprila 2006 se mi je pa že vse zdelo prav absurdno…

25. 4. 2006

Danes dopoldan sem se odločil, da med prazniki ne bom strašil otrok in se bom šel raje malo očupat oz. ostrič svoje sračje drkalište na glavi.

Ko sem vstopil, je folk sedel že povsod, skoraj že na okenski polici, pa na ženski strani frizerije, pa nekaj jih je stalo… Vse sivo. Vse nagubano. Vse nad šestdeset! Sem se kar ustrašil. Jaz ne bom tako dolgo čakal! A-a, no fucking way, jaz bi rad še kaj imel od lajfa. Pa saj nismo pri zobarju. A zdaj se že frizerije po zdravstvu zgledujejo?

Sem se kar malo obotavljal. Ali imam sploh dovolj denarja s sabo? Moram mislit vnaprej. Ko bom na vrsti, bom imel lase že kot zanemarjen bobtail, polne vozljev in dreka zafentlanega vanje. Striženje verjetno sploh ne bo več možno. Se bomo morali iti kar požigalništvo. Pa še britje! Brada do popka ne bo kar tako…
Ampak sem vseeno čakal.

Kruta realnost je bila, da so upokojenci očitno imeli kolektivca. Tla frizerije so bila videti kot, da strižejo sibirske huskyje. Vse je šlo ekstra počasi. Najprej je moral gospod zakapirati, da je na vrsti, potem se je moral dvigniti s klopi in opraviti enodnevno romanje do stola (zadeva je zgledala kot nekakšen mučen slow-motion), kjer je sledilo mukotrpno montiranje telesa nazaj v sedeči položaj.

Pri upokojencih vsa logika odpove. Ja, res imajo bore malo las. Flora najsrečnejšega upokojenca je mogoče primerljiva z afriško stepo, ampak večina jih fura sibirsko tajgo, ker kar koli manj nima smisla negovati.
Vsak normalen čakajoči (bodoči) pekinezar (pa kaj je danes z mano in temi psi?!? ) bi pomislil, da bo frizerka to redko rastje hitro popasla. Ampak tu se skriva catch. Njihovi zlati laski rastejo kot pubertetniku prve kocine pod nosom. Tako nepredvidljivo in neenakomerno in redko, da tega random eventa niti računalniški algoritem ne bi mogel zgenerirat. Ko že misliš, da gledaš golo pokrajino, stopiš bliže in tam zagledaš – las. Velik siv, pravzaprav bel las, ki se skriva v odblesku opoldanskega sonca od spolirane pleše, čez katero se steguje.

Kako to spravit v takšen red, da temu lahko rečeš frizura? Predstavljajte si, kako pri frizerju vse poteka. Ko vzame šop las med prste in določi, koliko jih bo odstrigel. Kaj pa tu? Naj vsakega posebej zmeri, da bosta enaka? Ker bo bolj težko vzel enotno mero na roke, če je vsak las na svoji polobli.

Zato gre vse tako počasi. Ker je treba desni lasek primerjati z levim. In ker moraš morebitne skrite laske še najti. Ti pa rasejo vsepovsod. Saj sploh ne moreš vedeti, ali je osamelec, ki si ga odkril, las ali morebiti že del kosmatega hrbta.

Na koncu se zgodi, da imajo več dlak na ušesih kot na skalpu. Več bi ostrigel, če bi upokojenec prišel strič dlake v nosu.

Skratka, ker so razdalje med laski dolge kot med mesti osrednje Avstralije, je brez metra težko zadeti enotno dolžino, na katero jih je treba skrajšat in to zahteva precej časa.

Končno po občutku frizer ugotovi, da je mogoče naredil nekaj, kar je bila nekoč frizura, in zdaj bi skoraj pričakoval še nekaj tipičnih vprašanj:

“Kako jih boste pa počesali?” (Ja, na prečko!)

“A dava kaj gor? Žele…” (Mogoče lasuljo? Kapo?)

Kar vidiš, kaj si misli, ko mora nehat. “Sorry, to je vse, kar lahko naredim.” Kot kirurg, ki je pol ure oživljal pacienta in moral navsezadnje razglasiti smrt. Potem ga pa še simbolično s tisto metlico prekriža (kao da lase z njega pomete – ja, katere že?).

Ampak tako to je, ko je človek enkrat star. Tudi takšno redko frizuro je treba negovati, še posebej, ker so lasje res že dolgi. Precej težje prenašam druge kolektivce – ko se mulci spravijo k frizerju svoje milimetrske poganjke poščipat, ker njihova spolirana, lego plastik želejsko zabetonirana frizura ni več v pravilnih linijah po vseslovenskem standardu prepotentnih frajerjev. Jaaa, tam gre pa na milimetre, tko kot v športu. Pred izhodom iz boksov je treba skrbno pregledat vsak lasek posebej, da ne štrli ali ga vleče drugam, in ko se po pol ure odlimaš od ogledala, moraš biti ziher, da si perfect.

Ah ja… Wonders of the world…

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s