Life is Like Photography. You Develop The Negative.

Včasih je en sam mentalno stresen dogodek dovolj, da se utrga plaz vseh izkušenj na podobno temo. Marca 2006 sem bil priča spopadu titanov. Motorično debilne ženske in njenega podjebavajočega genialno indiferentnega miniaturnega psa. Prevevali so me mešani občutki: predvsem nisem vedel, ali naj crknem od smeha ali naj se zjokam ali naj mogoče vendarle vzamem kol in žensko dotolčem. Evolucija pač včasih odpove. Kot toliko stvari, ki sem jih dnevno potlačil v svoj duševni samomorilski fond, sem tudi ta dogodek shranil za zanamce in z njim obremenil računalnik (ki je že tako crkaval) in 3delavnico, ki se prekletstva zamiranja še danes ne more rešiti.

17. 3. 2006

To je tako tipično. V 14 letih svoje pasjelastniške kariere sem se naučil, da skorajda ni ženske, ki bi obvladala še tako majhnega cucka. Je štorasta s tisto špago, da bi se prej sama vanjo zapletla. Pes jo sploh ne uboga, kot da je ni, se lahko dere cel dan, pa niti glave ne bo obrnil. Zanjga je ona samo statični šum. Jebe jo v glavo na vsakem koraku, podjebava in okol prenaša. Kar vidiš, kako se ji smeji in si misli, “koja koka, ej”. Po možnosti se gospodična še v špičake odene, pa mini kiklco, da že sama po sebi komaj stoji na nogah in ji klecajo noge kot kakemu žrebičku, ki se je prvič na noge postavil. (Ampak ona mora vseeno na zobotrebcih stat).

Pes ji vsaj trikrat na dan, če ga sploh priveže, uide s špago vred in se goni gor in dol po treh ulicah, ona pa ga po 3 ure na dan za njim špancira in ga optimistično kliče (kot da jo bo poslušal). Najbolj mi je pa všeč, ko pes pogrunta, da je baba tako nesposobna, da ga še med svojim nogam ne bi mogla ujeti. Takrat se pa začne zabava.

Babnica se skloni, kot da se bo v stoje usrala, stegne roke predse, prste narazen in stopiclja v tej skakalni preži za malim cuckom v spiralah, krogih… gor in dol, sem in tja…
“Fifi. No pejd sem, pejd sem. Fifi. Pejd sem…” ga kliče tako ljubkovalno, da bi prej kakšnega razpuščenega mulca iz mnogoštevilnega legla bližnje familije zaštopala.

Cucek jo seveda ne jebe 5%, jo niti ne pogleda in povsem flegma, kot bi šel na nedeljski sprehod samo počasi hodi pred njenimi stegnjenimi rokami in jo obrača kot veter petelina na strehi. Totalno jo ignorira, uni pa sploh ne zalaufa, da jo zajebava.

In ko se pes končno preveč sprosti, da ga babnica celo doseže; ko že misliš, da bo konec grozljivke; ko ona že vidi luč na koncu tunela in jo ogreje val upanja, je ženska tako nesposobna, da se človek vpraša, kako je sploh dosegla takšno starost, kje so jo imeli privezano. Začne lovit psa za ovratnico, pa špago, zraven spušča neke trmaste glasove : “No- Fifi- no- dej- fi- no-“
Dokler ji pes spet ne uide in spet začne delat kroge v pozi kot Frankensteinova pošast, ki jo je križ zagrabil…

Druga skrajnost so pa stare mame, ki si nabavijo eno kravo od psa, ki bi mamco lahko v stoje nategnil, pa se še branit ne bi mogla. Mamca komaj stoji, ravnotežje jo že daje, komaj še nosi vrečke s trgovine, po stopnicah hodit ji je cela kalvarija, ampak ne! Ona nabavi celga bika, da on njo na sprehod vozi, ker (kot se za žensko spodobi) jo pes niti približno ne uboga. Če ga priveže, jo nekaj let še vleče za sabo na nogah, kamor hoče. Komaj se še lovi po ulici. Po vsakem sprehodu mora nove čevlje kupit, ker jih vsakič povsem scufa na asfaltu. Kot bi imela krokodila na špagi, jo ruka, da se komaj na nogah drži. Kaj se zgodi, ko je dovolj stara, da jo noge ne zdržijo več, si lahko samo predstavljam. Ne morem se losat podobe kavboja, ki ga konj vleče po preriji. Pa malo v kakšno skalo pribije…

Pa ne samo to! Dajmo nabavit 4 take slone! Halo!!!! Večina ženske populacije niti enega cucka ne obvlada! Ampak saj ne bo treba ga obvladat. Saj ga sploh privezala ne bom. Saj je tko prijazen. Tistega dojenčka takrat je pojedel samo zato, ker je bila lih tolk ura, ko je bil že lačen. Drgač je pa srček. Ja, vem, da je poštarju roko odtrgal, ampak to se ga je ubošček samo ustrašil. Pa saj me uboga, ni treba špage…

V vseh teh letih sem videl kar nekaj slaboumnih ženskih lastnic velikih psov. Še pudla ne bi dal taki ženski, kaj šele rotweillerja, ki ga prvič ne bo znala vzgojit, ne bo ga obvladala, ne bo jo ubogal, ne bo sposobna avtoritete vzpostavit in worst of all, sploh ga ne bo privezala, ker bo tupa kot je, slepo si domišljala, da je prijazen srček. In bo to nadaljevala, še ko bo bodycount večji kot v Žrelu.

Res je hudič, ko je mentalno pes bolj zdrav kot lastnica. Pa sem žal to videl že tolikokrat… Oh, ja, tudi rotweiller me je že hotel za malico imeti, medtem ko je njegova zablojena starejša lastnica (ki jo seveda ni nič ubogal) zatrjevala, da je povsem prijazen.
Ja, saj eno roko ti bo pustil, da si boš vsaj rit še lahko sam obrisal na skretu!

Sami pacijenti.

Najboljša formula je pa ko imaš ene 4 nevzgojene froce, celo leglo podivjanih patuljkov, ki jih moraš zamotit in ženska logika-minus-pamet ti narekuje, da jim moraš kupit enega fletkanega peseka, da se bodo z njim igrali. Jeaaaaaa.
“Tale je fletkan, tegale bomo vzeli. Kaj pa je za ena pasma?”
“Rotweiller.”
“Aha, fino!” (Nobene iskrice! Nič ni kliknilo! Nobena podoba razmesarjenega dojenčka! Nič. No brain activity! Dead from the neck up!)

Ko mali satančki dobijo v roke to malo zadevico, se pa začne. Mami se itak jebe, kaj počnejo z njim, važno da ima ona mir pred njimi. Ga vlečejo, trančirajo, skoraj razčetverijo, ko se tepejo zanj, ga nadirajo, zajebavajo s hrano, pa ni priden in ga usekajo ko vola, ga malo mečejo naokoli, pa brcajo, pa dražijo, da bo bolj krvoločen … no, ko zraste pa enega od njih požre, mamca pa vsa začudena… Oh, madona, kako pa to. Ah, bomo novega naredl…

Saj ne rečem. Več lastnikov kot lastnic ima klavce doma, ampak tipi (večina) očitno premoremo dovolj pameti, da psa privežemo in vzgojimo, da nas uboga.

No, od takrat so se stvari malo spremenile. O tistih nesposobnih frfutalih ni bilo več duha ne sluha. Zdaj spoznavam samo še lastnice psov, ki to nalogo opravljajo veliko bolje, kot bi jo jaz. In seveda bolje kot marsikateri moški. Slednjim se pa je strgalo medtem, ja. (Bullmastifi press)

P.S.: Zaključni joke bi lahko vlekel v totalno skrajnost, pa bom raje modro molčal.😉

One thought on “Life is Like Photography. You Develop The Negative.

  1. Sam itak sodim med tiste redke čudake, ki še komarja ne prenašajo v hiši ali studiu, ne pa mačke, psa, kanarinčka, koze, ovce, opice, pitona ali kakšnega podobnega hišnega ljubljenčka.

    Kljub temu, da drugače imam rad in spoštujem naravo in vse soudležence v njej. Moje mnenje je, da pač žival ne sodi v bivalni prostor človeka in to je zame povezano z neko osnovno higieno. Imeti psa ali mačko, pa še v blokovskem stanovanju vidim podobno kot, če človek v bloku ne bi uporabljal stranišča temveč bi potrebo preprosto opravil s balkona na mimoidoče.

    Ok razumeti je treba ženske in njihove nagone – mene je življenje že dobro naučilo, da se izogibam mladih ljubiteljic (beri: lastnic) hišnih ljubljenčkov, ker v resnici vse po vrsti podzavestno sanjajo o materinstvu in podobnem – in lahko hitro nafukaš, če si naiven, in postaneš “srečni” očka in poglavar družinice, pa naj ti je do tega ali ne. Da sploh ne omenjam, da tovrstne psoskrbne deklice, kljub doesprayem ipd. oddajajo ogaben vonj po pesji scalnici – in se raje ne bi spuščal v špekulacije, kako in zakaj prihaja do tega.

    Pri starih mamicah deluje podobni mehanizem, pes namreč nadomesti potrebo oz. nagon po skrbi za otroke. Pa ne dvomim, da si marsikatera v trenutku krize uporabi naravno dobro opremljenega pesjega koranjaka večjih razsežnosti tudi za potešitev kakšnih drugih nagonov.

    Dejstvo, da se lastnice (pa tudi lastniki) psov ves čas na glas pogovarjajo s svojimi ljubljenčki pa mi nikoli ni bila jasna in se mi zdi še manj smislena, kot podobno obnašanje z dojenčki.

    In seveda še tretja paralela, opazujte razvajenega psa v javnosti, recimo v restavraciji ali na kakšni plaži.

    Deležen je podobnih “človeških pravic” kot mularija; torej namesto, da bi se ga že od malega navadilo, da so plaža ali restavracija za njega nedostopni, ga pogosto srečna in ponosna lastnica (pa tudi lastnik) spusti z “verige”, pes se sprehaja med drugimi mizami na terasi, so kopa med ljudmi na plaži in se nato prijasno otresa na ljudi, ki se sončijo zraven.

    Sam v restavraciji običajno nadležnem psu vržem obsežno količino popra v gobec, ko se mi poskusi približati. Običajno zaleže, kokodajsnaje vžaljene lastnice pa preprosto ignoriram (običajno se ne upajo se priblčižat, drugač poleg popra imam pri roki še steklenico z olivnim oljem.

    Na plaži je situacija malo bolj zapletena, jedilnih pripomočkov ni pri roki, zato je treba improvizirati spomočjo večjih kamnov, lesenih palic, brcanja, pride prav pa tudi kakšna kakovostna frača.

    Všeč mi je zakonodaja v enkih drugih državah, recimo v Franciji ali Španiji: na plaži so štirinožne pošasti absolutno prepovedane (in policija sistematično ukrepa!), v kempih pa je pes lahko le na območju zasedene parcele (in to le določene kategorije psov, večji so prepovedani)…

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s