Thou Shalt Not Weigh More Than Thy Refrigirator

Oprostite, ker omenjam to grozljivo obdobje, ampak do 2006 moja malenkost ni bila prav kakšna malenkost. Sem bil več kot 20 kg težji in bil videti kot bi me nekdo preveč napihnil. Ko mi je zdravstveno dopizdilo, sem vstopil v bizaren svet fitnesa in dobil en kup materiala za moje klofanje po računalniški tipkovnici. Poleg kritiziranja svojega domačega mesta seveda – brez tega pač ni šlo. Danes sem sicer bolj razumevajoč. Do Kranja.🙂

10. 3. 2006

Kranj me iz dneva v dan preseneča.
Kako prečudovito mesto je to.
Kjer dva mulca spizdita avtobus z glavne avtobusne postaje nasproti policije in ju policaji dobijo šele v Ratečah.

Kjer zgori vrtec… Ki je v isti stavbi kot gasilci.

Kjer so kadilske navade sprehajalcev malce drugačne. Namesto cigaret ljudje na sprehodih vlečejo jointe.

Na zobozdravniški pregled recimo pri nas rekordno čakaš 5 let. Do takrat nimaš več kaj za dat pregledat. Zob zgnil. Vzel še ostale s sabo.

To je povsem drug svet.

Kjer ima vsaka ulica že skoraj lastno trgovino, po dve ulici skupaj pa že trgovski center – če je le možno.

Kjer se travnate površine umikajo:
a) trgovskim centrom (ja, saj teh osem, ki jih imamo, komaj še požirajo folk)
b) novim blokom, ki jim nabijejo cene, da ostajajo prazni.

To je svet, kjer ati in mamce kradejo nakupovalne vozičke.

Kjer tričlanska družina vsak dan prišlepa pred blagajno trgovine dva velika vozička, pol metra čez rob nabasana. Se pripravljajo na jedrsko vojno in življenje v zaklonišču. Vsaj nekaj mesecev.

Mogoče pa šele doma ugotovijo, da je njihov šibak um spet podlegel in so vse kupili za brez veze. Pa morajo vse pokvarljive stvari (10 litrov mleka recimo) požreti v dveh dneh.

In potem se znajdejo na fitnessu, kjer gonijo in brcajo cele dneve, švicajo, da pod odstopa, kurijo špeh, ki pa se začuda ne pokuri. Ja, prav, daj še bolj goni tisto kolo, pejd mal skakat, ja, potem pejd pa domov, aha, in se nažri za celga slona. To bo to.

Še boljše so pa zdrizaste želejaste dvodelne omare, michellinkoti, ki špuro udarijo direkt do najtežjih uteži, mimo koles in ostalega, kot da tam nič ni. To ni za njih, kaj bi se ogrevali, kaj bi švicali in špeh izgubljali. A vidiš ti te šlaufe? A to ti je špeh? To so mišice! Jaz sem tko nabildan! Sam moji radiatorčki imajo mal debelejša rebra!

Fajn so tudi tisti, katerim mišic še na obdukciji ne bi kaj več od moje žolce odkrili, pa vsak dan skoraj žile razsfukajo, ko se napenjajo pod vsaj 5x preveč utežmi. To samo še čakaš, da se bo usral. Moraš prav pogledat na zic, če ni kakšen rjav flek gor, preden se usedeš.

Marsikdo me vpraša, kako sem shujšal 20 kg. Če je bilo namerno ali sem kaj zbolel. Uradna verzija je, da namerno, a v resnici sem kar precej (vsaj marca) neprostovoljno kozlal. In sicer zato:

13. 3. 2006

Nenadoma me je silovito zagrabilo na kozlanje. Domnevam, da so se na popu začela Sedma nebesa.

Kot vsako pomlad se je tudi 2006 začela prebujati narava (saj enkrat pa ne bo več imela volje, da se zbudi v tako državo in bomo imeli zimo celo leto). Namreč z njo so se prebudili tudi debili. To so nekakšne človeku podobne živali, ampak vas videz ne sme zavesti. So namreč izredno nevarne. V najblažji obliki škodijo živcem. Prepoznamo jih po značilno obuškanem avtomobilu, ki ga vozijo. Ponavadi imajo s plišastimi igračami zabasano zadnje steklo, ker itak nikoli ne pogledajo vzvratno. V avtomobilu so kot odvezan stekel maček z ekstremno obliko klavstrofobije. Brskajo, brišejom, pospravljajo, se ličijo, oblačijo, klepetajo, telefonarijo, upravljajo z radijem (nekateri primerki znajo). Ko vozite za enim takšnih, bodite pozorni na opletajoče telo na prednjem sedežu. Glavo in grivo, ki jo kot bi morski pes trgal plen razmetava po notranjosti od enega predala do drugega, pod vidno polje zadnjega stekla, pa desno za sovoznikov sedež itd. Ponavadi imajo nenavadno umetno kožo, ki spominja na voščene lutke, in praznično okrašen obraz z barvami, ki se jih še slikar na paleti ne bi branil. Lasje so največkrat blond. Če so črni, lahko opazite, da so videti kot optična vlakna priljubljenih svetlobnih laskov, s katerimi nekateri radi okrasijo sobe. Za manj mestne, podobni so omehčani pobarvani slami. In ja, to je zato, ker so pobarvani. To so torej debili. Za razliko od kretenov, ki so največkrat moškega spola in nosijo prekratke lakirane jakne, ki se ujemajo s prav takšnimi ušpičenimi copatki na nogah. Za njih je značilno, da z eno roko držijo volan na najvišji točki, druga roka pa počiva na prestavni ročici. Sedijo s telesom obrnjeni bolj k sovoznikovemu sedežu, čeprav tam nikogar ni (moč navade očitno), nagnjeni naprej nad volan in med cvilečim speljevanjem ponavljajo porivajoč telesni gib, ki je videti, kot bi pod volanom nekoga fukali. Imajo namreč občutek vsemoči in menijo, da to pomaga k pospeševanju avtomobila. Največkrat jih na cesti ne boste videli prav dolgo, ker te živali žal ne znajo voziti počasi. Srečate jih lahko le v koloni na semaforju (ampak samo, če je kolona, sicer se pogosto sploh ne ustavijo), kjer jih prepoznate po tem, da tudi ko so pri miru, sedijo kot bi se napenjali na skretu. Nariti na armaturo živčno pogledujejo predse, kako bi prehiteli dvestometersko kolono pred njimi, in trznejo ob vsakem premikajočem se nasproti vozečem avtomobilu kot hiperpozoren pes. Čakanje na semaforju namreč občutijo kot štart dirke formule ena in radi vnaprej planirajo, kako bodo pospešili, kam morajo zaviti, da bodo prehiteli ostale itd. Začutili boste vibracije in slišali tresenje plastičnih po meri narejenih pragov na odbijačih njihovega 1995 renaulta, ki nabija en in isti komad že kakšno uro skupaj, ponavadi najbolj blesav pop-house-dance-Guetta-whatever, kar ga premore vikendaško žlampanje v okoliških klubih, kjer se ti primerki najraje zadržujejo. Avto zelo pogosto vsebuje zvočnike, ki so vredni več kot avto in zasedejo ves prtljažnik, saj ga očitno sploh ne rabijo, če je edina relacija kuča-klub. Vmes spijo. So bolj nočne živali. Na cesti nevarni predvsem zgodaj zjutraj, saj dan ni njihovo naravno okolje. In zvečer, ko kot lososi v razmnoževalni obsesiji, norijo na svoja mesta parjenja (v klube) in jih niti ovira, kot je rdeč semafor, ne ustavi. Posebnost: so edini udeleženci v prometu, čigar motorjev se ne sliši čez nabijanje pop housea (da ne bom krivice delal rocku), ko pripizdijo mimo vas na cesti. Tako – terminologijo zdaj obvladamo.

2006 sem se šel biologa in jih preučeval. Moja skromna odkritja:

14. 3. 2006

Kako se pri nas zavije na glavno cesto, če moraš pri tem prečkati en vozni pas? Spet so ženske iznašle odgovor. Zapelješ kar počez na pas, z roko ustaviš promet na njem, ki bi najraje še gas pohodil in pribil direkt vate, da bi ti zbil iz glave še tiste malo pameti, ki jo imaš. Počakaš, da se na tvojem pasu speljejo in potem se vendarle odvlečeš na svoj pas in sprostiš kilometrsko kolono, ki že vsaj 5 minut pizdi in te pošilja v spolovila tvoje matere.

Kaj storiš, če se ob uri, ko je najmanj prometa, naredi stoječa kolona pred semaforjem, dolga vsaj pol kilometra? (Paradoks, ja, ampak to je Kranj. Ne se zdaj zmest.) Ja, kot kralj ceste zaviješ na nasprotni pas, pohodiš gas in samozavestno upaš, da se bo nasproti vozeči bodoči duševni bolnik (posttravmatski stres in nekontroliran bes) ob divjem kričanju čez volan umaknil na pločnik ali v obupu samomorilsko kar zavil dol s ceste.

To je Kranj. Pri nas mirno pelješ čez neprekinjeno črto, tudi medtem ko zraven še kadiš in se po telefonu meniš, kako se ga boš danes ofukal (temu jaz pravim multitasking). Ampak čez neprekinjeno ne greš lahko samo, ko prehitevaš – to je normalno, ampak tudi ko zavijaš na kakšen parking – če si rojen pod srečno zvezdo, da ga sploh najdeš. Ne ustavijo te niti železna živo rumena dila, položena čez črto in rumeni, 20-centimetrski gumijasti koli, ki štrlijo iz nje. Se pač narediš Francoza, češ, da ne veš, zakaj je to tam in jih kar pogaziš. (en mesec so zdržali) Verjamem pa, da se marsikomu tudi neumnega ni treba naredit. So že tako in tako.

Pri nas šparamo tako z lučmi kot z žmigavci. Prehitevamo sredi križišča. Ja, logično, če je pa tam največ prostora! Širne travnike prodajamo trgovinam, parkinge pa delamo ob izvozih na glavno cesto, kjer se naguzijo tovornjaki in po možnosti kakšni kombiji. Če si avanturist tvegaš in spelješ, če ne, stopiš ven, se sprehodiš do srede ceste, če te ne skine kakšen lokalni kamikaza, pogledaš levo desno, ugotoviš, da je frej, sedeš nazaj v avto in lahko greš. Potem pa pizdimo, da je toliko nesreč pri izvozih.

Pri nas lahko avto ali – še bolje – tovornjak! ustaviš, kjer ti paše. Še najbolje takoj za ovinkom v križišču.
Še bolje je, če takoj za ovinkom v križišču ustaviš in hočeš zaviti na parking, od katerega te loči le cela ulica kolone, ki čaka na rdečem semaforju. Pa čakaš, da bodo speljali. Da ne omenjam seveda, da se tja noter sploh ne sme zavijat. Ker – ne me jebat, al ne veste al se vam pa samo jebe – za vami se zabaše ne samo celo križišče, ampak še pol ulice od koder ste zavijali. Čestitamo, pravkar ste postali idiot meseca!
In ja, to je isto križišče, kjer je na polni črti nasproti znaka za prepovedano zavijanje živo rumena kovinska (ali plastična – ne vem, nikoli nisem glave nesel naprodaj) dila čez črto in iz nje rastejo debeli gumijasti koli, ki jih zdaj že pol leži po cesti, večine pa jih vsaj četrt manjka.
Najhujša oblika idiotizma.

Aja, pa obvezno mora vsak zaveden Kranjčan znati pošteno zaparkirati vsaj tri avtomobile. Jaz bom enkrat popizdil. Samo zato si bom kupil svoj avto. Enga ogromnega terenca s komadnim odbijačem. Nobene jebe več, kako ven prit. Toliko časa bom nabijal v avto, ki me bo zaparkiral, da ga bom toliko prestavil, da bom ven prišel. Jebe se meni. Mu ga bom tako zmodeliral, da ga prepoznal ne bo.

Višek parkiralne kariere je pa parkiranje na ovinku v garaže, ker za to moraš imet pa JAJCA. Že en avto te težko obvije, kaj šele, da se morata srečat dva. In z vsemi psihopati (z mano na čelu), ki komaj čakajo, da nekomu odbijejo špegel…. Hmmmm….
Točno to! Da ne vidim nikogar več, da mi iz ulice napol na pas zapelje, ker ne more čakat. Ma, se ne umaknem niti za centimeter levo, jebo te bog, odbil ti bom tist nos! Enako s pešci. Če se mislite na semafor – ker ne morete čakat na zeleno – postavit tako, da vam že pol tace na cesto gleda, se ne čudit, če vam jih sfaširam.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s