Do Not Disturb! Already Disturbed!

Istega leta (2005) se je začela še ena apokalipsa. (Pol)profesionalna foto oprema je postala dostopna vsem, ki jim je pomenila statusni simbol in hitro vozovnico med profesionalce. Posledice so bile grozljive.

14. 3. 2005

Spominjam se knjig Kako deluje, Kaj naj postanem ipd. In v slednji, ko sem se odločal, kaj naj bom (saj sem lahko kar koli) nikjer nisem zasledil poklica prodajalca foto opreme. To bi lahko bil, ker znam tako dobro z ljudmi in jih rad pošiljam tja, kamor sonce nikoli ne posije, ko preveč najedajo.
Najboljši trenutki so, ko v trgovino stopi napol plešast siv stari atek s fotoaparatom v roki. Še preden te zagleda šprintaš za pult, kjer imaš za nujne primere pripravljen kozarec vode in tri apaurine, požlampaš in z nasmeškom počakaš, kakšen svetovni problem bo izstrelil vate.
Ti brezčasni penzionisti so za mišji kurac od tega, da bi zahtevali od navadnega prodajalca, da reši problem lakote v Sudanu. Čeprav so že na izlazu in se jih prijemlje že vonj po zemlji, živijo kot bi pred seboj imeli še sto let (edino pravilno sicer) in samo eno opravilo do konca – priti v trgovino, kupit neko foto opremo in iti direkt na britof.
Tistega pravega starega novega profesionalnega fotografa v trgovini že takoj prepoznaš. Premika se tako ležerno in počasi, da ga je kar težko gledat. Še malo pa bi ga moral fotkat na vsake pet minut, da bi pri združevanju posnetkov sploh opazil, za koliko se je premaknil. On ima časa na pretek. Nasloni se na pult in začne plesti vprašanja, ki so v bistvu potrjevanje njegovega genija. Govori počasi, da ne veš, a bi v nestrpnem pričakovanju celotnega stavka spulil sebi lase ali še zadnjo slamo z njegove glave.
Največji problem je, da se bo on zdaj vrgel v fotografijo. Pa dobro vemo, da starega psa ne moreš naučiti novih trikov. Če ne bi že od malega vedel, da je Zemlja okrogla, bi staro kljuse težko prepričal, da ni ravna, ker so oni najbolj pametni. Sprašujejo, kot bi se hoteli učiti, a jim popolnoma nič ne gre v glavo, ker so kljub radovednosti še vedno prepričani v svoj prav.
Medtem ko je v trgovini za njim že toliko folka kot na Fredyjevem koncertu (mater, a takrat je imel Fredy še občinstvo, op.p. danes), ima on tisoč in eno vprašanje o delovanju fotoaparata, o filmih, o flešu, o mehčanju svetlobe, o zaslonki, o zaklopu …
Kdaj veš, da si šele ob vznožju Kalvarije? Ko reče, da bi on malo probal.
»Zakaj mi pa ta številka utripa? Prej mi pa ni.«

»Odprite zaslonko.«

»To je ta druga številka, ne? Zakaj pa? Prej pa to ni delal.«
Pa se obrne.
»Evo, tukaj pa dela.«

(Ma, ne me jebat.) »Ja, saj vam sproti spreminja čas, ko se svetloba spremeni.«

»To je pa nekaj narobe, jaz hočem da ostane, kot je.«

»Pa dajte na manual.«

»A da je vse ročno. Kdo mi bo pa potem naštimal čas?«

»Ja, pizda, moja stara mama!«

Ko spredavaš celo instant šolo fotografije v pol ure in se ti že zdi, da si ga celo malo vpeljal v enaindvajseto stoletje, človek utihne kot med besedami stavka. Gleda fotoaparat tako nezaupljivo, kot bi ga hotel nategnit za sto jurjev. Ne verjame več niti, da mu bo fotoaparat sploh kakšen posnetek naredil. Zdaj mu zaupa še manj kot prej. Vzdihne in ti že upaš, da je bil to tisti ta smrtni. Pa je bil samo vdih pred novo verbalno drisko. Druga runda, ki se začne s »Kaj pa …«
Tečaj številka dve. Fleši. Naslednje pol ure razlagaš fleše.
»Koliko ima tisto število?«

»Guide number, ja. 46.« (Kot da ti je jasno, kaj to je, a?)

»Aha …« Nosečniška pavza. (beri: skoraj 9 mesecev) »gad nummer, ja.«

(stara dobra nemščina)

»Pa mu nič gor ne kaže, kako naj pa vem, če bo v redu?«

»Verjemite, da bo.«

»Pa nič ne kaže, kaj pa če bo presvetlo, kje pa kaj naštimam?«

(Ma, ne vem, ej, po moje ga moraš razstavit.) »Zadaj imate za nastavljat.«

»Aha …« Drugi otrok, spet nosečniška pavza. »Ampak to nekaj ni v redu. Notri mi ne kaže nič. Na mojem starem flešu je vse kazalo. Puščica lepo in …«

(O, prosim, Bog, vzemi ga k sebi.)

Čas za prepričevanje. Hripavi, pokroviteljski, valujoči (motnje v napajanju) glas se stisne iz gospoda: »Lejte.« Zdaj ti pomoli fotoaparat, da strokovno ugotoviš, da ni nič narobe z njim.

»Ja?« Pa ga debelo pogledaš in on ne dojame.

»No, poglejte, kaj kaže. Tam ni puščice.«

»Ker je zunanji fleš.« (Puščice imate vi v glavi.)

»Na mojem starem je pa vse kazalo.«

(Ja, verjetno je še fotkal sam od sebe za vas. Iz katerega stoletja ste rekli, da ste?)
»Kateri fleš ste pa imeli?«

»Jaaaa…« Pameten obraz. Tretji otrok z novo nosečniško pavzo. Prodajalca razganja od znotraj in se napenja, da mu dviguje lobanjske kosti. Žilica v očesu mu poči, obrv mu trza. Pod mizo svinčnik zasaja v vudu lutko. »Tistega, no…«

(Super odgovor, gospod! Poznam to firmo. Tisti, ja. Neka albanska zadeva, ne?)

Saj bo… Spomin že peša, pa itak se je za pol stoletja nazaj težko spomnit.
Medtem drugi kupci v ozadju ne vejo, na kaj bi se obesli. Eden pije razvijalne kemikalije. Drugi razteguje stojalo in se poskuša obesit z njega. Če smo že v Cumulusu (KR), tretji tunka glavo v akvarij s piranhami. Četrti si fleš prbija v oči v želji po čim hujšem epileptičnem napadu.
Čez pet minut fleš geografsko umestimo med neuvrščene in lahko strokovno zaključimo, da nimamo pojma. Pa saj to je bilo odločeno že tako in tako vnaprej.
Ko smo tako pribiti na križ na vrhu Kalvarije in gospod spet gleda fotoaparat, kot da mu bo na naslednjem vogalu zaril nož v hrbet, kupce zadaj zapopade novo upanje.
Šele potem se začnejo vprašanja.
»Doma imam ….«
(Bože mili, a še ne bo konec?)
»Kaj pa teli …«
(Ja, ne vem, jaz bi vam jih v glavo fuknil. Bo v redu?)
»Kaj pa za digitalce …«
(Ja, nadaljevalni tečaj, ja. Enkratno.)
»Kje se pa baterije zamenja?«
(To je pa tako zakomplicirano, veste, to morte pa prit na naš tečaj. 100 jurjev bo za plačat, boste sigurn zvedl.)
»Kateri film je pa najboljši za portrete?«
(Pretečen od Agfe 400-1200 ISO.)
»Kaj pa medlice? Za kaj se to uporablja?«
(Ja, zdaj, če vzamemo marelo recimo, bi vam jo jaz vtaknil v rit, odprl in ven potegnil. Naprimer.)
»A to je za portrete?«
(Ne, to je za podvodno fotografijo, da ne rabite podvodnega ohišja.)
»Kakšna je pa razlika?«
(A bi probal, gospod, bomo tukaj še dva dni, saj jaz tako živim tamle zadaj v skladišču. Vi kar sprobavajte, jaz pa se bom zleknil tukaj dol. Saj poslušam…)

Obstajajo sicer še variacije. Recimo:
»Ta objektiv je za živali, ne?«
»Ni nujno, lahko je tudi za kar koli drugega.«
»No, saj, ampak z njimi slikaš živali. Da jim bližje prideš.«
»Ja, najpogosteje.«
»Ne uporablja se ga za pokrajino.«
»Zakaj ne? Lahko.«
»No, ja, če je kakšna žival, da jo približaš.«
»Ne, tudi za bolj oddaljen prizor v naravi.«
»No saj. Tam vidiš žival in jo slikaš.«
(Ok, v redu. Za živali slikat. Bomo dodali v navodilo.”Fotografira le živali.”)

Ali še hujše:
»Kako veliko fotografijo pa potem lahko narediš iz tega?«

»Kolikor hočete, če je to dias.«

»No saj, ampak koliko je to pixlov?«

(Kaj – a “kolikor hočete”? Aha. “Kolikor hočete” je približno 2000×3000 pixlov.)
»Odvisno, kako velik print hočete. Potem pa na toliko date skenirat.«

»Kaj pa naravnost iz diasa?«

»Enako, saj gre vse prej skozi računalnik.«

»Ampak jaz nočem računalniške, jaz bi sliko.«

(Ja, jaz bi ti tud rad zdele blazino na faco prtisnu, dokler ne bi nehal migat, pa ne morem.) »Ja, saj potem se naredi tako povečavo.«

»Ampak na papir.«

(Ja ne, pizda, na volno!)

»Kaj pa naravnost iz diasa?«

»Brez računalnika vmes se ne dela več.«

»Ampak kvaliteta pade, ne?«

(Čakte, grem jaz na grafični faks za 4 leta, pa vam potem sporočim.)
»Ne, sploh ne.«

»Zakaj so pa potem drugačne na printu?«

(Hm… Photoshop? Aja, boljš, da sem tiho, če nočem še tečaja Photoshopa imet.)

»Ampak jaz bi raje sliko naravnost z diasa.«

(Ja, gospod, potem boste morali pa nazaj v svoje cajte.)
»Saj je print isto.«

»Ja, saj kaj je pa bolje? Print ali slika?«

(Akvarel. Jebemumater, a vam tale slušni aparat dela?)
»Oboje je enake kvalitete.«

»No, že, ampak če gre en skozi printer …«

… in tako v nedogled … Kupci zadaj se postarajo, bližje spoznajo, med seboj ustvarijo družine, vnuke, praznujejo rojstne dneve, v škatlah od foto opreme pokopavajo preminule svojce …
Naš profi pa je izdavil vseh milijon vprašanj, ki si jih je zamislil na večmesečnem potovanju do trgovine, izmozgal prodajalca, mu dokazal, da pojma nima, ali ugotovil, da je dobil odogovore na vse, pa mu še vedno ni nič jasno. Še vedno ne razume, kako to, da pri 1/60 in s flešem slika ne bo stresena. Nikakor mu ni uspelo izvleči iz prodajalca top-secret informacije, ali določen fleš zna računati svetlobo, ko ga odbijaš od stropa. Prodajalec se je ves čas branil z izgovorom, da naj pogleda v navodila. Pa je vedel resnico, prasec, pa ni hotel povedat. Zato neumorni starček vrta, dokler prodajalec ne popusti.
»Verjetno ne. Ne morejo računati tega, ne, ker ni senzorjev zgoraj.«
(Sam probaj se zapičit v senzorje, ata…)
Ampak stari ve, da on ve več pa ne pove. »A res ne more? Mogoče kaj doda? Ali kaj?«
»V navodila poglejte, ne bi vedel, če kaj kompenzira.«
»A ne bi mogel računati, da mora dodat svetlobo?«
(Ne vem!!!! Ne, ni nujno! En jebiveter fleš ne, drugi pa mogoče ja! Ma v rit si ga vtakni pa konja zajahaj!)

Navsezadnje, če ga ne potolče kateri od drugih kupcev po nasvetu vsaj dveh od treh osebnih psihiatrov, ga poskuša trgovec. Nabije ceno v nebesa in upa, da ji bo sledil še stari profi. Če uspe in starija dejansko kap, ga zatlačijo v neko škatlo v skladišču ali razkrojijo v kemikalijah.

Zanima me, koliko pogrešanih oseb v Sloveniji so nazadnje videli na poti v foto trgovino…

13 thoughts on “Do Not Disturb! Already Disturbed!

  1. Zabavno branje ampak osebno ne kot kupec ne kot novinar nisem v naši deželi srečal trgovca s fotografsko opremo, ki bi o njej vedel kaj več kot to kar piše na etiketi, ki je nalepljena ali visi na nitki na kompaktu. In še največ so trgovci krivi napačnega gledanja na število točk, ker je pri njihovem poznavanju fotografije edina zadeva, ki jo znajo dejansko prodajati.🙂 Pa prav malo razlik je med prodajalcem foto opreme leta 2005 in danes.🙂

    LP

    1. Zdenko, se popolnoma strinjam. A to je bilo pravzaprav spisano po resničnem dogodku v Cumulusu v Kranju, znanem grosistu fotografske opreme, kjer se na zadeve kar spoznajo.😀

  2. ODLIČNO !!!😀

    Jutro, ki se začne z dobro dozo smeha obeta lep dan. Hvala.

    Sem delal v mladosti tud kot prodajalec fotoopreme (sicer v sklopu fotolaboratorija) in lahko potrdim, da je zgornji opis določenega profila prav boleče foto-realističen in resno meji na hiper-realizem.

    Ja, spomnim se jih. Sicer jih nisem nikoli doživljal tako dramatično, pač stari atoti, ki jim je dolg čas, bi se radi družili in debatirali o novem hobiju, a kaj češ, če so vsi vrstniki ali v bolnišnici ali pa varno pospravljeni v kakšni prečudovito žaro.

    Ne morem, pa da se ne spotaknem o določene nedoslednosti. Kot naprimer izraz “(Pretečen od Agfe 400-1200 ISO.)”, ki bi verjetno bil slabo razumljen, pravilno bi vprašanje bilo treba servirat v obliki “Orwo 27 DIN, razvijan v Rodinalu 1:20 s podaljšanjem na 32 DIN. Črnobel, kajpada”. Druga zadeva, bliskavica (dedicated or not) običajno pravilno izračuna tudi svetlobo, ki se odbije od stropa, (prav zato, ker je senzor spredaj).

    Ej odlično, za druge ne vem, jaz uživam v teh člankih oz. v starem Daxu, ki ga že precej časa pogrešam (še s 3Delavnice)… Keep on.

    1. 😀 sem čakal, kdo bo to opazil. OK, sicer se jaz še danes ne spomnim bolj crap filma od nekega Agfa 400-1200 ISO, ki sem ga nekoč poskusil😀, ampak o fleših se danes povsem strinjam, a sem zanalašč pustil notri. Toliko, kot dokaz, da je tudi zoprnež Dax (bil) zmotljiv, hahahaha😀 Je kar nekaj bedastih v teh člankih, ampak ej, če sem bil bedast in butast, sem pa bil. (Tega ne brišem, zbrišem pa zelo redko kaj, kar se nanaša na koga, ki si mogoče danes ne zasluži omembe, ali iz spoštovanja do mrtvih.)😀

  3. Skrajni čas, da se podaljša delovna doba do 65.tega. Kaj bodo takrat mladci govorili o prodajalcih? Verjamem, pa da so tovrstni tiči in ne samo v foto trgovinah.

  4. Takšni še rasteji!

    Vaspitacica u vrticu pomaze obuti cizme detetu, koje je pitalo za pomoc.
    On je gurao, ona vukla, ali cizme nikako na noge. Kad su obe cizme bile
    navucene na jedvite jade, vaspitacica je bila sva u znoju. Skoro se
    onesvestila, kad mali rece:
    “Cizme su na pogresnim nogama”
    I stvarno, bilo je tako. Nije bilo lako ni skinuti cizme, a kamoli
    ponovo ih navuci. No, na kraju su bile cizme svaka na pravoj nozi.
    Mali tada objavi: “To nisu moje cizme”.
    Vaspitacica se ugrize za jezik da ne bi zavristala. “Zasto mi to nisi
    pre rekao?????!!!!” i uz napor mu ponovo izuje cizme.
    Tada mali nastavi: “Cizme su od mog brata. Mama ih je dala meni.”
    Vaspitacica nije znala da li da place ili se smeje… Nakon novog
    navlacenja cizme su ponovno bile na nogama. Vaspitacica tada upita: “A
    gde su ti rukavice?”
    Decak odgovori: “Pa ugurao sam ih u cizme!”

    1. 😀 Majkemi, pa ti si še živ!!!! Sem mislil, da smo te izgubili na poti iz Perpignana😀
      Hm… ja, mal recikliram, če že fotk nočem kazat.😉 (beri: nimam nič novega, hahaha)

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s