I”m really easy to get along with once you people learn to worship me.

V obdobju od 2004 do 2006 sem začel opažati zanimive slovenske medijske trende, še posebej, ko sem sam poskušal kaj objaviti. Odličnim razmeram se je prilegel čisti sarkazem.

11. 3. 2005

“Dober dan, sem samostojni novinar, diplomirani novinar in anglist pravzaprav. V Kongu sem zdaj tri mesece z vulkanologi delal reportažo o izbruhu enega najnevarnejših vulkanov na svetu. Spremljal sem raziskave, merjenja in vso znanstveno delo, dokumentiral evakuacijo prebivalcev mest v bližini vulkana, vse do dejanskega izbruha. Bil sem 3 kilometre stran, depilacija je bila popolna. Še vedno smrdim po zažganem in serjem pepel. Tam sem ostal še nadaljna dva tedna, da sem dokumentiral posledice in da mi je zrasla nova koža. Ponujam vam to reportažo v objavo. Prosim sporočite mi, kako ste se odločili.”

“Pozdravljeni, gospod Niki Lauda. Vaša reportaža je izvrstna, neverjetna, nekaj najboljšega, kar je slovensko fotoreporterstvo (in novinarstvo) sposobno. Izdelana, podrobna, natančna, celovita… Ampak na žalost to ni dovolj. Za vodilno reportažo tega meseca smo se odločili, da objavimo reportažo gospoda Joškota iz Sela v Prekmurju, avtomehanika s štirimi razredi osnovne šole, ki je naredil izvrstno reportažo o novem mačku v njihovi fari. Najlepša hvala, mogoče drugič.”

15. 3. 2005

»Lep pozdrav. Ker vam je bila prejšnja dvostranska reportaža pomanjkljiva, vam zdaj pošiljam dopolnjeno. Upošteval sem vse vaše predloge. Zdaj o glavnih akterjih vem vse: vso biografijo, kakšno kahlo so imeli, kako dolgo so jih dojili, kdaj so shodili, kdaj prvič kadili, s kom prvič seksali (ja, tudi te sem intervjuval potem in vem, kako so se odrezali), kako so bili prvič pijani, kdaj so se jim moda spustila, kdaj so dobile menstruacijo, kako so se jim dlakce skravžljale med nogami, koliko tarzančkov jim visi z njih po driski, v katero smer jim vleče otepača in v katero smer češejo ljubavni tepih. Pobral sem kri, vodo, blato, mere, dioptrijo, DNK, biopsijo jeter in opravil kolonoskopijo debelega črevesja. Lahko vam povem, da kakšne senzacije ne bo – vsi so zdravi, razen kakšne običajne rahle ciroze jeter. Pri starejših vem, kdaj so se jim joške povesile, kdaj jim je začela voda uhajat, kolikokrat gredo na stranišče ponoči, kdaj so padle v meno. Vem, koliko ljubimcev so imele, koliko so možje imeli ljubimk. Poznam vse njihove ljubljenčke, koliko lusk je izgubila njihova prastara želva letos, kolikokrat je njihov pes naskočil sosednjo psico in kolikokrat nogo njene gospodarice. Vem, koliko barv bo na slehernem mačku iz legla njihovega pohotnega mačkona. Katero glasbo zna njihov kanarček zapeti in čigav papagaj gostom rad nabije naj se jebejo. Vem, kateri ubogi debelušni pes dobi vsa sladka poslovna darila, ker gospodar sumi, da so zastrupljena. Vem, kam vsi ti ljudje hodijo na počitnice, koliko za njih zapravijo, s katerim avtom gredo tja in katere številke kopalke (če jih sploh!) nosijo. Poznam vse njihove politične nazore, kdo bi katerega politika fental, kako bi vsak po svoje zafural Slovenijo, kdo ne mara in kdo obožuje Busha, kdo doma sestavlja bombe, kdo preferira biološke strupe. Šel sem v zakulisje dogajanja, za odre, kjer sem trikrat prebil glavo na reflektorjih. Videl nenavadne dotike igralcev, ko NISO igrali ali vadili. Dvakrat sem v ledvico dobil rekvizit, enkrat kladivo, drugič vibrator (živele okusne predstave slovenske). Še dobro, da se nisem obrnil v bran svoje dragocene dobičkonosne prednje plati. Za inside story in super fotke sem se s Stanovnikom na njegovem motorju peljal vso pot od Pariza do Dakarja in se nažrl peska, ki mi je pomešan z blatom opraskal črevesje, da še danes serjem kri. Trtico sem si zdrobil na sedežu, potem sva pa še na kravo nabasala. Ker ob poti otroci radi mečejo kamne v tekmovalce, sem enega dobil v čelo s tako močjo, da mi levo oko zdaj gleda povsem v drugo smer kot desno. Spravil sem se na Čopov čoln in veslal kot zmešan, da sem naju na koncu sredi blejskega jezera prevrnil, nazaj pa zaradi musklfibra plaval nekaj ur. Na Helenini vaji sem počil bobenček, Drnovškov pes mi je odgriznil dva prsta, Benkovičeva kača me je skoraj zadavila. V umazanem Jangceju sem fasal kolero, pri smučanju z Everesta sem izgubil ušesa (a šele po Helenini vaji), do vznožja pa sem z nosom v sneg naredil špuro, ki je vidna iz vesolja. Pri petnajstih vratcih sem pred seboj na veleslalomu izgubil Tino in posekal nekaj hektarov gozda, zlomil obe nogi in pristal na ljubljanski urgenci, kjer sem na oskrbo čakal cel dan. V tem času so mi desno še dvakrat dodatno zlomili, ko so se na prenatrpanem hodniku zaletavali vame, navsezadnje odprti zlom diagnosticirali kot prasko, mi naredili milijon preiskav, odkrili raka na pljučih, me poslali na onkološki oddelek, kjer so me naročili čez 5 let, kolikor je doba preživetja. Stegnenici sta se mi potem kar sami groteskno zrasli nazaj, a to sploh ni več pomembno, saj imam tudi levo oko zdaj stekleno. Rajmond je enkrat za spremembno zgrešil (a le za centimeter, bil sem namreč ob tarči in fotkal). Na atletskem tekmovanju so me Kenijci pomendrali, dobil sem disk v čelo in kladivo v jajca. Obetajo mi dobro kariero v operi, a na žalost nič potomcev. V Planici sem dokumentiral spektakularen padec, a dobil smučko v glavo. Žolnirjeva mi je podplat na čelo parkirala, Čeplakova se je čelno zaletela vame, Hribar me je osramotil na TV, Đuro je o meni komedijo spisal, Zahovič mi je z žogo zlomil nos in me zahodil s kopačko. Na rallyju me je naskočil peugeot, na pasji razstavi pa nemška doga. Na kasaški tekmi mi je konj v glavo prdnil, da so mi zaplapolali lasje. Sem jih moral obrit, ker se po enem tednu niso hoteli razsmradit. Tri dni sem živel na drevesu, ko sem čakal na fotko Galuniča, pet dni sem se skrival pod odrom v Bežigradu, da sem se dokopal do Siddharte. Fasal sem pljučnico in hemeroide. Jedel sem blato, občasno mravljo, mogoče sem polizal notranjost bananinega olupka, ki sem ga našel med smetmi… Proti koncu reportaže sem lase že pohojal, petkrat so me aretirali zaradi brade, ker sem spominjal na teroriste. Nisem si imel časa striči nohte, pa imam fotoaparat ves spraskan. Nisem se preoblačil, spodnje gate sem samo okrog obračal in v stene metal, da je drek dol padel. Ko so bile dovolj umazane, sem pač sam sebe prepričal, da sem oblekel rumene. Oz. rjave. Whatever. Istočasno sem delal reportažo o brezdomcih, saj sem bil ravnopravšnji. Reportažo sem zdaj na vašo željo torej dopolnil, vam jo sprintal, opremil s celostranskimi fotografijami na gladkem high quality papirju, tiskano v Delovi tiskarni, trda vezava, A4 format, gladek ovitek platnic, osebno posvetilo na prvi strani in na vsakem portretu slavne osebe še njen avtogram s posvetilom prav vam in vašim bralcem, dragi urednik. Upam, da vam bo zdaj reportaža všeč. Sporočite mi prosim, kako ste se odločili.«

»Spoštovani Jerry Springer … Z zanimanjem sem prebral vašo reportažo in me veseli, da ste upoštevali vse naše želje. A zdaj je predolga. Kakor koli že, odločili smo se za enostranski prispevek o vaški čistilni akciji na glavni ulici v Poženku pri Cerkljah, ki ga je spisal 12-letni Mihec, prav prikupen sinko ene od naših novinark, in ga opremil s tremi fotografijami ulice, narejenimi s fotoaparatom, ki ga je prejšnji teden dobil v pralnem prašku. Mogoče drugič. Vi kar napišite in pošljite.«

24. 3. 2005

“Spoštovani, velecenjeni, gospodar vesolja urednik. Razumem, da vam tistih najboljših 30 fotk, ki sem vami jih poslal s prireditve, ni všeč oz. ni primernih, saj v 30-ih fotkah res ni mogoče narediti fotografije tipa National Geographic. Zato sem tokrat poškljocal 1700 fotk na digitalca in 300 na Fuji Velvia, vse razvil in se skeširal. Že dva tedna ne jem, ker nimam denarja za kruh. Najdete me pred trgovino na glavni avtobusni postaji med klošarji. Tisti z Eosom okoli vratu.

Vse te fotke vam zdaj pošiljam. Digitalne so v raw formatu in na 13 CD-jih, ki mi jih je kupil kolega klošar. Vseh 300 diasev je v ostekljenih okvirčkih. Okvirjal sem jih štiri dni. Zaradi vztrajnega mišičnega krča v dlaneh in prstih vam tole pismo pišem z usti. (Ne, tista kapljica zgoraj ni solza.) Vsaka fotografija ima pripis, vse skupaj pa sem pisal en teden. Ljudi na slikah, ki sem jih samo za vas prosil, da pozirajo, sem tokrat postavil v vsaj deset različnih položajev, da vam bo vsaj eden všeč. Stali so, ležali, sedeli, klečali, skakali, se naslanjali, krilili z rokami, se smejali, bili resni, začudeni, zadeti … Zdaj torej ne bi smelo biti nobenega problema. Za vaš odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem.”

“Spoštovani (not!) … kdo že? Čeprav bi raje videli, da nas že nehate gnjaviti z vašimi izdelki, smo pregledali vse fotografije (in jih bomo verjetno brez vaše vednosti uporabljali še vsaj 5 let). Tokrat smo zadovoljni, saj smo na eni fotografiji med množico ljudi nekje zadaj našli majhen obrazek moškega, ki ga je novinarka slučajno anketirala o prireditvi. Centimetrski izrez tega obiskovalca bomo torej objavili ob njegovem odgovoru. Obširnejšo reportažo o prireditvi pa bomo objavili od malega Mihca iz Poženka, s katerim smo bili dogovorjeni že veliko prej. Za vaše sodelovanje se vam zahvaljujemo.”

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s