30 min Sfukenije

by Dax

Pozor: popizdil sem! Takšen bo tudi moj zapis spodaj, ker imam poln kurac tega naroda zagamanega! Ne bom več tiho. Za pol ure sem šel ven. In to je zgodba teh 30 minut.

Sedem v avto (ki ni moj, jaz si svojega nikoli ne bom mogel privoščiti) in zamenjam vinjeto (ki so mi jo morali kupiti starši, ker je precej hud finančni udarec to zame) in se odpeljem do stanovanja stare mame, ki je preminula avgusta. Najprej na prvem križišču tip izsili nasproti vozeče pri zavijanju levo. Malo naprej: prometna nesreča, zastoji. In ker so zastoji, drug debil od zadaj prehiteva kolono kar po sredini ceste. Brez žmigovca levo v križišču, brez spet malo naprej desno, nato spet brez levo in tam celo polkrožno obrne, da če ne bi tega od debila pričakoval, bi se mu seveda pravokotno v bok zabil. In ko se je obrnil, da sem retardiranca za volanom videl, je seveda govoril po telefonu. 20 metrov naprej avto parkiran z dvema kolesoma na pločniku, a z več kot polovico avta na nasprotnem voznem pasu, zaseda 3/4 pasu. Če bi imel tank, bi šel čezenj. Pridem do stare mame. Zadnjih pet let je kot marsikdo nasedala vedno bolj nategujočim kretenom raznih Readers Digestov in Tomarka in vseh pokvarjenih kurcev, ki pošiljajo “obvestila o možnem dobitku”, če seveda pošlje en kup enih pizdarij nazaj njim, da kao sodeluje. Teden za tednom. Pa čim hitreje a ne? Pa včasih bo še kaj naročila. Mama je to počela zame, ker je vedno mislila, da bo dobila tisti avto ali tisoče evrov in mi bo omogočila, kar bom rabil. Kar precej (lepih) knjig mi je  iz enega od teh naslovov kupila. A vsa tista jebena sporočila in potrdila o možnih dobitkih in napredovanju v nevem kateri kurčev nešteti krog tekmovanja so itak navadno nategovanje folka in zavajanje lahkomiselnih ljudi, ki tega govna od naroda niso navajeni, saj v tem sistemu pokvarjencev ne živijo dovolj dolgo, da bi znali na vsakem koraku (kot je zdaj treba) filtrirat ves izkoriščevalski, egocentrični bullshit nagnitega naroda Sfukenceljskega. Seveda mama še po smrti dobiva ogromno teh “potrdil”. Vedno več različnih firm, ki jih bom jaz začel zbirat in bom na neki točki šel osebno tja in vsakemu “direktorju oddelka za podeljevanje nagrad” razbil gobec. Danes pridem tja in evo novo kuverto. Faking Ideal Servis sporoča, da je zadela prvo nagrado in da je že vse potrjeno, tudi cel seznam drugih nagrajencev zraven, uuuuu, noro, kar izžrebali so jo, ker je nekaj nazaj poslala, verjetno 7 dni od prejema pred kakšnima dvema tednoma, a? Nagrada je torej njena!

Le na hrbtni strani naj označi, katere izdelke hoče prejeti v poskus. … Khm… Na tem mestu faše “direktor bullshitanja” te firme moj levi kroše, nos se prelomi v levo, oko mu zalije kri, trije zobje mu odletijo iz goflje, eden pristane v njegovem kufetu. In ko na hrbtni strani vidiš še malce drugačno grafiko o prvi in drugi nagradi, kjer piše, kako bo prva nagrada podeljena pač samo enemu (čak, a ni že podeljena, govno jedno!?), serviram še desni kroše. Nos se poravna, očesa sta zdaj oba iste barve, škrbast je na obe strani, en zobek je pa v dekolte svoje drage obleke dobila še njegova joškasta tajnica. Tokrat samo v moji bujni Tarantinovski (ja, za veliko krvi in zmaličenih udov in obrazov je najprimernejši) domišljiji, a nekoč, ko bom popizdil še malo bolj kot zdaj, čeprav se zdi skoraj nemogoče, boste videli, kako zna moja bujna domišljija pisano zaživeti v resničnosti!

A to še ni vse! (a ne ga srat, če moram pa še nazaj domov se pripeljat, a ne?)

Mirno je bilo le 500m do prvega rondoja. Tam se mi je pa stemnilo. Pri nas imamo namreč fotografa – sicer so fotografi ponavadi res skromni ljudje, skoraj da ne najdeš vzvišenih egocentrikov med njimi, a ne – in ta je res filantropist! On razume stisko velikih firm, ki zaposlujejo fotografe, zato se jim s sočutjem ponuja zastonj! Saj je vseeno, če ne zna niti fotke pravilno osvetliti, njegov adut je, da je boljši od že zaposlenih fotografov, ker je ZASTONJ! Magična beseda. Ne uspe mu sicer vedno, ker določeni ljudje pa še radi opravljajo svoje delo, kot naprimer šefi, katerih navodil se ne drži, verjetno zato, ker raje dela, kar on hoče, da ne obremenjuje nadrejenih!

Ne, denarja pa ne rabi, ker ga serje. V rondo se ta skromen človek z milim izrazom gangbangerja pripelje v novem BMW-ju serije 1, se prilima drugemu vozniku na rit, ker je 40 kmh v malem rondoju čisto prepočasi in ga bi bilo treba malo poriniti, če ne bi bilo škoda težko prigaranega avtomobila. A ko se nesposobni voznik brez občutka za avto umakne izpred nosu vsemogočnega, zacvilijo gume, BMW pospeši in zdivja skozi center mesta mimo gimnazije, a kaj ko naleti na novo oviro. Še enega počasneža, ki skozi mesto pelje 50 kmh. Nezaslišano! Gas pa sredi mesta v križišču čez vse polne črte prehitet budalo in je problem rešen!

A sranje! “Najjaći” je lahko spet samo ene 50m, ko naleti na novo kolono. Spet se zalima za rit (zgleda, da ima fetiš) in ko se pelje stran in se svet postavlja nazaj v svoje tirnice, ga vidim, kako s polovico avta v svojem klasičnem strpnem pristopu ponižneža z avtomobilom čez polno črto vijuga na polovico nasprotnega voznega pasu in nazaj in se trudi prehiteti kretena spredaj, ki v mestu ne zna peljati hitreje kot 50 kmh. Prav zasmilil se mi je. Tak poštenjak in talent, pa samo BMW-ja vozi.

TO je mentaliteta ki je sicer državo s potencialom spremenila v navadno govno. Kjer ti nek pofl brez delovnih navad, brez profesionalnosti in le z navadnim dumpingom (če se delu ZASTONJ sploh lahko tako reče) živi ko bubreg v loju in zraven fura tak ego, da v njegovi auri na 50-ih metrih mobiteli ne vlečejo! Kaj nam pa morejo in nam je vse dovoljeno, a ne?

 

V manj kot 30 min sem bil nazaj doma, vesel, da imam mir v svoji sobi in da v njej lahko ustvarim povsem svoj svet. Ker tale zunaj je navadno sranje.